ponedeljek, 24. februar 2014

A je razlika, če imam kunčico ali kunca?

Velikokrat sem zasledila na straneh od vzrediteljev in še kje, da je vseeno, če vzamemo samca ali samico. Oba bosta ljubka hišna ljubljenčka. Vendar temu ni tako. 

Kot prvo moram omeniti, da predvsem v trogvinah, ni nujno, da znajo ločiti spola in vam tako prodajo samičko kot samca ali obratno. Tako je le vredu, da se sami prej podučite,kako ločimo spola.


Torej tukaj imamo spolovilo samice - školjkica



in spolovilo samčka in njegov "lulček",ki se izviha ob pritisku.




Vzrediteljem, ampak ne vsem, da ne bo pomote, se v glavnem gre, da odda čim več mladičkov v nove domove in jih rahlo malo briga kaj se potem s temi kunčki dogaja.

Slike: A bi izbrali kunca od vzreditelja, ki ima kunce na ta način ......

 ...ali mogoče takšen način....?....
















Ali so mogoče slednji boljši?
































Pravi vzreditelj vam bo posredoval podrobna navodila, vas poučil o posebnostih nege, karakterja staršev in koliko se že ta kaže pri mladičih in seveda, vas bo večkrat tudi kontaktiral ter povprašal, kako vam gre. V primeru ugotovitve, da z kunčkom ne ravnate primerno ali ga celo želite oddati, bo vzel tako žival nazaj. 
 Taki vzreditelji so redki, naj si gre za kunca, psa, konja ali celo krokodila. Vedno bodite skeptični in ob obisku reje sprašujte čim več. S tem se vam bo pokazal pravi obraz osebe, ki se ukvarja z vzrejo.


Že osnovna logika pove, da sta si samec in samica po vedenju različna in to res zelo različna. 


To dejstvo moramo upoštevati, ko izbiramo svojega prijatelja, kajti lahko pričakujemo, da bo kunec povsem drugačen od naših predstav, še posebej če je "napačnega" spola.

Pa poglejmo v naravo. 

Njihovi naravni bratranci živijo v "družinah" po 2 do 8 posameznikov s svojimi mladiči, kjer je poglavar najtežji in najmočnejši samec, medtem ko spolno zrele mladce, kot tudi ostarele kunce, družina izloči iz skupine. 




Družinski teritorij varujejo samci, medtem ko samice izkopljejo dom in pripravijo gnezdo. Družina tako mlade spolno zrele samce, kot ostarele samce "nažene". Mladi med njimi si lahko izborijo mesto v drugi družini ali pa živijo samotarsko. Samice ponavadi ostanejo z osnovno družino. Le-te so med seboj manj agresivne kot samci, ki neutrudno branijo svoj dom.

Kunci svoje ozemlje (v tem primeru kletka/ograda/določen del stanovanja) označijo z izločki podbradnih žlez, spolovil in tudi urina, ki vsebujejo feromone. Tako bodo predvsem samčki neprenehoma osveževali označevanje svojega teritorija z drgnjenjem brade ob predmete, ljudi, igrače in kot je napisano v literaturi, bodo strateško puščali za sabo sled "bobkov", ki je pri mojem Mikiju zelo očitna. :)  Vsako jutro me razveseli s temi strateškimi bobki po celi ogradi, kot da bi jih res namerno puščal.

 Vedno sem srečna, da se vsaj ni spomnil urinirat vse naokol, čeprav samci tudi tako označijo teritorij, med drugim tako označijo tudi svoje pripadnike. Delujejo res paranoični, da še svoje "babe" imajo preštete. 

Prav tako naj kunci nikoli ne bi puščali "bobkov" in lulali v lastnem domu, čeprav je Metka kar nekajkrat v začetku imela ene par takih "ups-ov" . Nauk zgodbe je bil, da jim v bajto ne smemo dati nič mehkega, kot npr. brisačo, ker bodo razumeli to kot lepo nežno travo v katero je tako lepo opravljati potrebo.


Tako nam že narava pove, da imata samec in samica povsem različne vloge v kunčji družini in sociali. 
Ne glede na spol pa bo kunec vedno povezal ljudi z lepimi izkušnjami, če se bodo ti z njim ukvarjali. Za kunce, ki so prepuščeni sami sebi in čepijo v premajnih kletkah, je zelo značilno in tudi opravičljivo agresivno, prestrašeno in nezaupljivo obnašanje. 

Zato, ko si omislimo kunca za prijatelja, se moramo zavedati koliko pozornosti potrebuje in potem šele lahko pričakujemo željena vedenja. 

Mladi kunčki se kaj hitro navadijo na rokovanje. Ena izmed raziskav je potrdila, da če se s svojim priljateljem začnemo ukvarjati že med prvimi 26 - 42 dnevi, bo ta bolj pogumen ob prisotnosti ljudi in bo mnogo lažje graditi odnos.





Ogromno lastnikov postane razočaranih nad svojimi kunci, ker pričakujejo od njih, da se počlovečijo in zanemarijo sebi naravna vedenja. Tako nam razlog za agresijo leži tik pred nosom. 

Dva nekastrirana samca se bosta borila za teritorij, vsaj dokler ju ne kastrirana ali ločimo. Samice bodo zavzeto branile svoje gnezdo, (mladiče in svojega partnerja) kajti to jim narekujejo ženski spolni hormoni. Tako lahko kunka napade druge živali pri hiši kot tudi ljudi, ko je v kletki ali ogradi; takoj, ko se jo pa spusti po stanovanju naokol, se to obnašanje umiri. Tako je smiselno takim kuncem čistiti ograde/kletke, ko so spuščeni in imajo preveč posla z raziskovanjem okolice kot pa branjenjem doma.

Kunci nas lahko pomotoma vgriznejo , ker mislijo, da je naš prst priboljšek (diši po njem). Ko pa vas vaš kunec malo "uščipne", pa s tem išče pozornost kot tudi raziskuje nove stvari. 
Vse je treba v usta dati, ane, kot tudi naši človeški mladički radi dajo v usta vse kar je v njihovem dosegu.

Kastracija in sterilizacija ponavadi povsem odstranita nagonsko vedenjeali ga vsaj zelo ublažita.





Vsi, ki jih poznam, da imajo samce (po večini kastrirane) in sedaj vidim tudi pri svojem Mikiju, so povedali, da so ti res nežni, mirni, ne norijo za vsako figo in se hiteje privadijo potrpeti določene človeške muhe (česanje, dvigovanje v naročje, božanje).

Medtem ko samice pa so svoja zgodba.

Te so po večini dosti bolj naporne in muhaste. Dokler Metka ni bila sterilizirana je urinirala in defecirala vse naokol, tudi na bajti in v njej. Vsako jutro me je pričakal resen svinjak v ogradi. Prav tako je spuščala čudne glasove (kot tiskalnik ko printa), ko sem se je dotaknila in med dajanjem hrane ter pospravljanjem ograde mi je naskakovala roko, me ovohavala kot da sem samec in se dobesedno nastavljala za paritveni dogodek.


Čisto se ji je odpeljalo. Tako sem kar obupala in sem si že sama pri sebi mislila: "Joj, še tega mi je bilo treba! kaj sem si to jaz navlekla domov?" Ali kmalu sem ob študiju literature in z razpravami drugih strokovnjakov ugotovila, da jo lahko steriliziram in s tem odpravim večji del človeku nezaželjenih obnašanj. In res je bilo tako.


Slabe 3 tedne po sterilizaciji je Metka postala spet bolj mirna, še vedno živec, vendar me ni več naskakovala in ščipala. Niti ni več spuščala čudnih zvokov, kot tudi ograda je postala vzor čistosti ter seveda po kavču ni bilo več bobkov niti dlake. 


Ne glede na sterilizacijo pa je ohranila svoj dominanten karakter; na kratko ji rečem kar čarovnica. Na momente takšne dela, da se čudim, a je to res ta moja mala kilska kunka ali je to kašna "žlehtna babn'ca" za kazen reinkernirana v kunčico. 

Še vedno rada kopa in meče stvari naokoli ter si po svoje ureja svoj dom in je dosti bolj živahna in razigrana kot npr. Miki.

Tako pa se slab teden nazaj odločim, da ji priskrbim družbo, kajti na prebrano literaturo, so kunci po večini družne živali, le par izjem med pasmami živi striktno samotarsko. Hišnim kuncem omogočimo boljše in daljše življenje, če svojemu prijatelju priskrbimo tudi kunčjega partnerja. 


Evo, pa pride v sredo Miki domov. Zelo miren in že kar hitro začne raziskovati okolico in jesti seno ter prigrizke, ki sem mu jih dala iz roke. Zdelo se mi je čudno, da je tako miren, ali vseeno, sem rekla,se bo že razživel, ko se navadi novega doma.. in potem vidi Metko. Miki ves srečen proti njej, Metka pa dobesedno pod "plafon"..Če bi ji lahko brala misli, bi zasledila nekaj takega :"S kod pa si se zdaj ti vzel? Pa kaj točno delaš v mojem stanovanju?"

Tako sem si spet misla, ojej, ma ne no, sem si navlekla samo probleme...sicer so mi povedali, da lahko traja tudi do 3 tedne, da se uneseta, pa vendar so stvari potekale mnogo hitreje. Že po 3 dneh sem ju združila v isto ogrado in sta se že navadila. Metka je sprva prav grdo gledala, ker zdaj pa mora deliti bajto z nekom, je pa mnogo srečnejša, ko sta čez dan naokol po stanovanju in se lovita ter podita. 

Če ne bi vedela, da sta kunca, bi si mislila, da imam 2 mala otroka, ki ju moram ves čas nadzirati, da kaj ne ušpičita. Miki se je celo lotil čipsa, ko je bil na postelji odprt, ker ga partner rad je in je pozabil zapret posodo. Metka pa rada zaide v omaro delat gnezdo. Potem pa spet dirke okol moje postelje pa skočita gor pa dol pa v kopalnico...res sta zabavna.

Tako da zaključim z ugotovitvijo, da so si samci in samice precej različni. Seveda tudi posameznikov karakter prispeva k oblikovanju obnašanja, ali bistvena razdelitev vlog, ki jih imajo v naravi, je med našimi hišnimi prijatelji še vedno zelo izražena. 




Tako preden se odločite za novega družinskega člana, kunca, se dobro izobrazite! 
Odločite se ali želite samca ali samico (in seveda, če se bo kastriralo/steriliziralo) in potem tudi sprejmite vso odgovornost, ki je potrebna ob takšni odločitvi. Cela zgodba vsebuje tudi predvidene veterinarske obiske in recimo kastracijo ali sterilizacijo, ki staneta okrog 80 eur in 150 eur na Kliniki za male in eksotične živali na VF ULJ.


Ne pa da zasledim oglase na bolhi in še kje, da oddajajo kunčico, ki je oh in sploh super, ker so si v hišo navlekli psa in se valda s kunčico ne razumeta. Če je kunčica bila tam prej in ne znate združit teh dveh živalih je smiselno ,da vrnete psa ,ne pa dolgoletno prijateljico kunčico vržete ven na prvi njivi, parkirišču ali celo smetišču. Najbolje pa da taki ljudje sploh nimajo živih živali. Kupite si plišasto in jo dajte v kletko, če je že res potreba, da nekaj imate. Tega ni treba hranit, pazit, se z njim ukvarjat. Popoln hišni ljubljenček.

RAMISLITE DOBRO!!!



torek, 18. februar 2014

ZGODBA O BENGALSKEM TIGRU

Tokratni blog se bo dotaknil zgodb izven področja kuncev, pa vseeno želim, da ljudje o tem slišijo.



Nisem prepričana, da veliko ljudi ve, da je v Slovenijo možno uvoziti določene neogrožene živalske vrste, kot npr. Bengalski tiger, mini opcice, šimpanzi, določene kače in kuščarji. Ja, a ste tako šokirani kot sem bila jaz?

Tako sem se le malo bolj poglobila v situacijo in me je kar šokiralo, kaj se naši talentirani Slovenceljni spomnijo "privlečt" domov.

Ogrožene živalske vrste varuje konvencija CITES sklenjena na svetovni ravni in znotraj Evropske unije jih varuje še poseben sklop zakonov in priporočil.


Kaj pa druge živali, ki niso ogrožene pa vendar v naši Kokoški nimajo kaj iskati?
Ljudlje so se v zadnjih 10 letih spomnili, da bi uvozili od Bengalskega tigra do japonskih hroščev. Seveda najbolj modne pa so bile opice, eksotične ptice in razni plazilci.

Mi absolutno ni jasno, kako ljudje pridejo na idejo, da bi doma v vrtu imeli Bengalskega tigra? Ali pa doma v bloku na 50 kvadratih se stiskali z opico? Take ljudi je potem zelo težko prepričati, da je tak nakup in uvoz nesmiseln. Zato pa si je veterina le izborila veterinarske preglede, nadzor nad uvozom in preiskava vseh uvoženih živali na specifične bolezni.
Le tako se te ljudi da prepričati, da si premislijo.




Smešno je pa dejstvo, da ti ljudje si želijo žival, a nimajo pa pojma kaj bodo z njo počeli, kako ji bodo omogočili specifične zahteve za prostor ter prehranske posebnosti, niti ne vejo njenih osnovnih bioloških značilnosti in nagonov.

Potem pa jim pristojen veterinar pove, da morajo plačati posebni pregled vseh  živali, odvzem vzorcev in pregled na različne bolezni in parazite.
Ker pa so večinoma te živali vprašljivega izvora kot tudi nevarne, se jih veliko mora anestezirati, da se lahko pregled izvrši. To pa seveda prinese velik strošek zdravil.

Seveda tak potencialni uvoznik se kar zgrozi, ko to sliši in recimo ugotovi, da je cena uvoza (pregled na bolezni) recimo 650eur po opici.  

Ja da je to zelo drago.

Kaj pa si mislil, da ti bodo kar v darilno škatlo natlačil žival s pentjo na vrhu ter poslali iz oddaljenih dežel v Slovenijo, kjer potem bo VURS samoinciativno iz čiste dobrote "šenkal" vse preglede in karanteno? Valda!




Če si že želiš omisliti takšno žival, se moraš že samoumevno zavedat, da bo to prineslo veliko stroškov.
Potem pa npr. na primeru Bengalskega tigra, so mu Azijci (mislim da Tajci) posredovali pogoje pod katerimi lahko pridobi tako žival in že to se mu je zdelo sporno.
Eden izmed pogojev je bil, da mora vzeti celo krdelo, ki znaša 6 živali ali pri drugem ponudniku mora imeti vsaj par. Prav tako mora zagotoviti specifično okolje, velikost ograde in prehrano za tigra.
Da ne pozabimo na redne veterinarske preglede. In to STANE, "žalim slučaj".

A si mislil, da ga boš imel kar v svoji sobi in bosta skupaj gledala telenovele in glodala sveže meso?

Na koncu je ta fant le obupal, ker je sprevidel koliko stroškov pomeni imeti takšno žival in do danes je še vedno tako, da edino z visokimi stroški dobave lahko izluščimo ljudi, ki nimajo s to živaljo kaj početi.

Mogoče me imate za  pripadnico sekte ali da sem "zategla" in nesramna, ker podpiram tako stopnjo usposobljenosti in nadzora nad uvozi eksotičnih vrst, ampak glede na to, da sami veste, kaki "pacienti" se sprehajajo po naši dobri zemljici, boste tudi vi podprli, da te živali nimajo kaj iskati pri nas. 

Če pa si že želiš imeti zaposlitev, pojdi v najbližje zavetišče in te bodo zelo veseli, tako fizične pomoči kot finančne podpore.
V primeru, da si resnično želiš imeti žival doma, pa so ravno ta zavetišča prepolna zavrženih psov, mačkov, kuncev, eksotike...in če si res tako močno želiš, bo taka žival zelo vesela novega doma in skrbnega lastnika..




Torej moje sporočilo za danes je:


Če zares želite deliti življenje z živalskim prijateljem, si izbirajte med nam poznanimi in že udomačenimi vrstami; ker uvoz, za nas nepoznanih in nenaravnih vrst, je zelo zahteven in po vsej logiki nesmiseln. A ni najlepše kar lahko doživiš, da vidiš tako žival v njej naravnem okolju?


Resno razmislite 






ponedeljek, 17. februar 2014

MALO O KUNCIH....

Današnji kunci so potomci Evropskega kunca, Oryctolagus cuniculus, ki se je najverjetneje razvil na območju današnjega Mediterana in Iberskega polotoka. Čeprav so kunci vedno živeli ob ljudskih naselbinah, se jih je prav udomačilo šele 200 let nazaj. 



Tako so ljudje kunce naseljevali po raznih ladijskih poteh (otočki) in drugih tovornih poteh, ker so služili kot vir hrane. Vendar v Avstraliji, kjer so jih naselili tekom zadnjih nekaj desetletij, so si naredili medvedjo uslugo. Kunci so se tako prenamnožili, da je dežela porabila ogromno denarja za njihovo omejitev. Tam nimajo naravnega predatorja, niti ljudem ni v interesu lov. Tako so imeli res enkratne pogoje za razmnoževanje in seveda njihova sposobnost, da se hitro množijo, je vodila v prekomerno naselitev. To so rešili z umetno okužbo z myxomatosnim virusom, ki tako poskrbi za naravno selekcijo. Torej preživijo le najmočnejši in najodpornejši.

Kunci spadajo med lagomorfe, za katere je značilna prisotnost dvojnega para zgornjih sekalcev ali "peg" zobov, ki so nameščeni za osrenjimi kaninusi. Zanimivo je tudi dejstvo, da so jih nekoč uvrščali kot podrod redu Glodalcev. Dandanes so lagomorfi svojstvena skupina živali, ki so glede na serološke podatke in osnovne značilnosti bližje Artiodactyla (kopitarji). 
Med lagomorfe še spadajo zajci in pice (malo nerodno ime, posebne vrste "miši", ki biva v Aziji in S.Ameriki). Vsi predstavniki lagomorfov so kopenski sesalci, ki se preživijo s hranjenjem izključno z vegetacijo.



Navkljub udomačitvi pa so naši hišni prijatelji ohranili veliko značilnosti od svojih divjih prednikov, kot npr. kopanje zajčine (podobno kot lisičina, brlog) in označevanjem teritorija z podbradnimi žlezami kot tudi z uriniranjem in defeciranjem. Udomačitev jih je naredila bolj krotke ter ravnanje z njimi je veliko lažje kot z divjimi bratranci.

Ob udomačitvi, kar je pač za ljudi značilno, so razvili več različnih pasem, ki se v grobem delijo v 2 skupini:

- Pasme za krzno  (Rex, Angora, Satin )
- Ljubiteljske pasme (Belgijski zajec, ovnjači in pritlikavi)

Večina naših hišnih kuncev spada v pasmo Pritlikavih Angležev ali Belgijcev. Prav rodovniške živali dobijo v starosti 8-10 tednov rodovniške obročke (na sliki mu ga odstranjujejo eni "šalabajzeri"), ki se jih nadane pod koleno. Na njih je razvidna značilna številka po kateri lahko kunca identificiramo. Večina naših prijateljev je pa rezultat križanja (interbreeding) takšnih rodovniških, kot tudi hišnih kuncev. Kot pri drugih pasmah živali, so tudi kunci določenih pasem nagnjeni k določeni bolezni. Pritlikavci so nagnjeni k prirojeni nepravilni obrabi zobovja, medtem ko Dutch, Havana in Tan imajo visoko pojavnost materničnih neoplazij (tumorjev po domače). 



Kunci imajo tudi specifična vedenja, ki so značilna za določen del dneva. Tako npr. divji kunci pozno popoldne priskakljali iz svojih podzemnih domovov in izkoristili čas svetlobe za prehranjevanje, dvorjenje, igro in nego. Paša se nato nadaljuje v zgodnjih jutranjih urah, preden ob pripeki dopoldanskega sonca pobegnejo v svoja domovanja na varno. Urinirajo in defecirajo vedno izven svojih domov, medtem ko cekofago (malo več o tem kasneje) izločijo in pojejo v domovih. Kunčice rodijo svoje mladiče v zgodnjih jutranjih urah in jih vedno dojijo ponoči.


Tudi hišni kunci so podvrženi takemu diurnemu ritmu. Zjutraj pojejo cekofago, čez dan jejo zelo malo in bolj kot ne počivajo. Prehranjevanje se začne nekje po 17h (pri Metki je to zelo opazno, ko dobi višek energije pri 18h vsak dan), kot tudi igra in nega.



Na žalost preveč ljudi zanemarja kunčjo naravo, ko pride do njihovih domov. ŠE prevečkrat jih strpajo v mrežaste kletke ali celo jih "zbašejo" več tisoč v skupni prostor (Verjetno ste že pomisli in imate prav: TO so naši dragi Kitajci). Končno se je RSPCA oglasila in oznanila 5 "svoboščin", ki vplivajo na dobro počutje živali:
• da niso lačni in žejni
• da niso poškodovani
• da imajo svobodo izražati svoje naravno vedenje
• da jim ne povzročamo strah in stres

Kunce, ki jih imajo v majhni rešetkastih kletkah zaznamujejo stereotipije in nemir, ki se kaže v ponavljajočih se obnašanjih, kot npr. grizenje kletke, premikanje v krogu, pretepanje in tudi težave v mišično-kostnem sistemu ("petni žulji", otiščanci, preležanine). Dokazali so tudi, da kuncem v kletkah adrenalne žleze ne delujejo pravilno, medtem ko tistim, ki živijo v ogradah na vzdržljivih vednar mehkih tleh/podlagah v združbah, pa je naravni ciklus ohranjen.

Kuncem tudi pomagamo, ko jim popestrimo njihove ograde (enrichement objects)z raznimi vejami, igrali, toaletnimi rolicami, kartonskimi škatlami, ki smo jihm izrezali razna okna in vhode. Prepustite se svoji igrivosti in domišljiji. Le pozorni bodite, če kunec poje kakšen košček, da ne pride do zastrupitve.

 Omeniti moram tudi, da so kunci zelo družabne živali in da kdorkoli jim res hoče dobro, bo vedno imel vsaj 2. Čeprav jim poskušamo sami popestriti dneve, se crkljati in jih zabavati, se bo kunec še vedno počutil osamljen, predvsem ponoči.


Končno so tudi lastniki, vzreditelji kot tudi veterinarji doumeli pomembnost kunčeve socialne strukture in potrebe po gibanju. Tako se čedalje več ljudi odloča, da ima svojega kunčka kot del družine in ne kot hišnega ljubljenčka zaprtega v premajhne kletke.


Kunci so primerni hišni prijatelji tudi za brezposelne ljudi, ki zaradi takega ali drugačnega razloga ne morejo imeti psa ali mačke. Absolutno pa niso primerni kot darilo, naj si bo otrokom ali odraslim. Žival nikoli ne sme biti dobavljena kot darilo, edino le, če si obdarovanec kunca resninčno želi in se že tudi vestno pripravlja na prihod novega družinskega člana.

Zavedati se moramo, da kunec potrebuje tudi določeno nego. Čim daljšo dlako kot ima, tem več bo dela s tem. Metka ima zelo dolgo dlako in jo tako krtačim vsak 3 dan, ko pa je seozna menjave dlake, pa vsaki dan. Prav tako ji dlako okoli zadnjice in po bokih vedno skrajšam, ker je dlaka zelo fina in se rada nabira v vozlje. Zgledajo kot dredi in potem res ni druge kot da ga odstrižeš. Kuncem je naravno, da imajo kratko dlako in tako na žalost človeška nečimernost ob vzreji dolgodlakih ni bila ravno pametna.


Kunca prav tako ne kopamo. Če je potreba, ga le z ovlaženo krpo pobožamo ali umijemo tačke. ČE pa se je zgodila res velika nesreča in je kunec umazan po nogcah in zadnjici, pa svetujem, da kuhinjsko koritom, banjo ali tak plastični zaboj napolnite z cca 2 prstoma vode ter kunca postavite z zadnjimi nogami v vodo. Če so umazane tudi sprednje pa ga samo dajte v vodo...Počakajte nekaj sekujd,da se napije in potem vzamite kunca ven in ga dobro osušite in zdrgnite z brisačo. Kasneje se bo pa kunec, zato ker so tačke vlažne, sam lotil izdatnega čiščena nog in posledično ni potrebe po raznih šamponih in kemijah.
Prav tako, ne glede kako se lotite umivanja, nikoli ne zmočite kuncu glave in pazite, da voda ne pride v ušesa.

Veliko ljudi ne ve, da so kunci zelo čiste živali in da si vedno izberejo eno mesto, kam hodijo "lulat in kakat". To pa seveda nam gre v prednost, kajti ko ugotovite, kje si je kunec našel svojo lokacijo wcja, da v katerikoli trgovini za hišne ljubljenčke (Mr.Pet,etc) kupite plastični wc za kunce, ki stane okoli 2-4 eur. Za podlago mu lahko daste lesene pelteke, žagovino, pesek, mačji posip,itd...ali sama sem ugotovila, da se še najbolje obnesejo leseni peletki, ki jih nato zakurimo vred z iztrebki v kaminu in tako nimamo nobenih odpadnih stvari.Na sliki pa je MEti ravno sredi opravila....

Hišni kunci naproti svojim naravnim bratrancem nimajo možnosti brusiti svoje kremplje ali jih porabljati na podlago, zato je smiselno da vsaj 1x mesečno preverimo stanje kunčevih nohtov in jih s posebnim, dovolj velikim, ščipalcem porežemo.

Ravno tako v njegovo stanovanje vključimo razne veje dreves, kjer si obrablja zobe, kajti kunski zobje nimajo korenin in rastejo celo življenje. Kakor ugotovite, da ima nepravilen vgriz ali se vam zdi, da mu čudno štrlijo zobje ali ima težave ob hranjenju, takoj se naročite za obisk pri veterinarju, ki bo težavo saniral in vam svetoval kako naprej, da ne bo več težav.

Potrebo po kopanju lahko tudi enostavno rešimo z malo domišljije. Sama bom MEtki naredila neke sorte peskovnik dimenzij nekje 30x30cm in tam naj kopa "dokler ji scre poželi". Na isti način ji lahko v škatlo nabašemo papir,rolce od toaletnega papirja, natrgane koščke papirja in kartona in bo imel vaš kunec za kak dan ali celo več posla s tem.


Glavno pa je, da s kuncem čim več rokujete, ga ljubkujete in se pogovarjate, kajti le to bo najbolj utrdilo vajino prijateljstvo.



V naslednjem "prispevku" bom povedala malo več o tem, kako izbrati pravega kunca za vas. Kje se jih dobi in kako se pripravimo na prihod novega družinskega člana. 


Do takrat pa veliko veselja z vašimi kunčjimi prijatelji.