Velikokrat sem zasledila na straneh od vzrediteljev in še kje, da je vseeno, če vzamemo samca ali samico. Oba bosta ljubka hišna ljubljenčka. Vendar temu ni tako.
Kot prvo moram omeniti, da predvsem v trogvinah, ni nujno, da znajo ločiti spola in vam tako prodajo samičko kot samca ali obratno. Tako je le vredu, da se sami prej podučite,kako ločimo spola.
Torej tukaj imamo spolovilo samice - školjkica
in spolovilo samčka in njegov "lulček",ki se izviha ob pritisku.
Vzrediteljem, ampak ne vsem, da ne bo pomote, se v glavnem gre, da odda čim več mladičkov v nove domove in jih rahlo malo briga kaj se potem s temi kunčki dogaja.
Slike: A bi izbrali kunca od vzreditelja, ki ima kunce na ta način ......
...ali mogoče takšen način....?....
Ali so mogoče slednji boljši?
Pravi vzreditelj vam bo posredoval podrobna navodila, vas poučil o posebnostih nege, karakterja staršev in koliko se že ta kaže pri mladičih in seveda, vas bo večkrat tudi kontaktiral ter povprašal, kako vam gre. V primeru ugotovitve, da z kunčkom ne ravnate primerno ali ga celo želite oddati, bo vzel tako žival nazaj.
Taki vzreditelji so redki, naj si gre za kunca, psa, konja ali celo krokodila. Vedno bodite skeptični in ob obisku reje sprašujte čim več. S tem se vam bo pokazal pravi obraz osebe, ki se ukvarja z vzrejo.
Že osnovna logika pove, da sta si samec in samica po vedenju različna in to res zelo različna.
To dejstvo moramo upoštevati, ko izbiramo svojega prijatelja, kajti lahko pričakujemo, da bo kunec povsem drugačen od naših predstav, še posebej če je "napačnega" spola.
Pa poglejmo v naravo.
Njihovi naravni bratranci živijo v "družinah" po 2 do 8 posameznikov s svojimi mladiči, kjer je poglavar najtežji in najmočnejši samec, medtem ko spolno zrele mladce, kot tudi ostarele kunce, družina izloči iz skupine.
Družinski teritorij varujejo samci, medtem ko samice izkopljejo dom in pripravijo gnezdo. Družina tako mlade spolno zrele samce, kot ostarele samce "nažene". Mladi med njimi si lahko izborijo mesto v drugi družini ali pa živijo samotarsko. Samice ponavadi ostanejo z osnovno družino. Le-te so med seboj manj agresivne kot samci, ki neutrudno branijo svoj dom.
Kunci svoje ozemlje (v tem primeru kletka/ograda/določen del stanovanja) označijo z izločki podbradnih žlez, spolovil in tudi urina, ki vsebujejo feromone. Tako bodo predvsem samčki neprenehoma osveževali označevanje svojega teritorija z drgnjenjem brade ob predmete, ljudi, igrače in kot je napisano v literaturi, bodo strateško puščali za sabo sled "bobkov", ki je pri mojem Mikiju zelo očitna. :) Vsako jutro me razveseli s temi strateškimi bobki po celi ogradi, kot da bi jih res namerno puščal.
Vedno sem srečna, da se vsaj ni spomnil urinirat vse naokol, čeprav samci tudi tako označijo teritorij, med drugim tako označijo tudi svoje pripadnike. Delujejo res paranoični, da še svoje "babe" imajo preštete.
Prav tako naj kunci nikoli ne bi puščali "bobkov" in lulali v lastnem domu, čeprav je Metka kar nekajkrat v začetku imela ene par takih "ups-ov" . Nauk zgodbe je bil, da jim v bajto ne smemo dati nič mehkega, kot npr. brisačo, ker bodo razumeli to kot lepo nežno travo v katero je tako lepo opravljati potrebo.
Tako nam že narava pove, da imata samec in samica povsem različne vloge v kunčji družini in sociali.
Ne glede na spol pa bo kunec vedno povezal ljudi z lepimi izkušnjami, če se bodo ti z njim ukvarjali. Za kunce, ki so prepuščeni sami sebi in čepijo v premajnih kletkah, je zelo značilno in tudi opravičljivo agresivno, prestrašeno in nezaupljivo obnašanje.
Zato, ko si omislimo kunca za prijatelja, se moramo zavedati koliko pozornosti potrebuje in potem šele lahko pričakujemo željena vedenja.
Mladi kunčki se kaj hitro navadijo na rokovanje. Ena izmed raziskav je potrdila, da če se s svojim priljateljem začnemo ukvarjati že med prvimi 26 - 42 dnevi, bo ta bolj pogumen ob prisotnosti ljudi in bo mnogo lažje graditi odnos.
Ogromno lastnikov postane razočaranih nad svojimi kunci, ker pričakujejo od njih, da se počlovečijo in zanemarijo sebi naravna vedenja. Tako nam razlog za agresijo leži tik pred nosom.
Dva nekastrirana samca se bosta borila za teritorij, vsaj dokler ju ne kastrirana ali ločimo. Samice bodo zavzeto branile svoje gnezdo, (mladiče in svojega partnerja) kajti to jim narekujejo ženski spolni hormoni. Tako lahko kunka napade druge živali pri hiši kot tudi ljudi, ko je v kletki ali ogradi; takoj, ko se jo pa spusti po stanovanju naokol, se to obnašanje umiri. Tako je smiselno takim kuncem čistiti ograde/kletke, ko so spuščeni in imajo preveč posla z raziskovanjem okolice kot pa branjenjem doma.
Kunci nas lahko pomotoma vgriznejo , ker mislijo, da je naš prst priboljšek (diši po njem). Ko pa vas vaš kunec malo "uščipne", pa s tem išče pozornost kot tudi raziskuje nove stvari.
Vse je treba v usta dati, ane, kot tudi naši človeški mladički radi dajo v usta vse kar je v njihovem dosegu.
Kastracija in sterilizacija ponavadi povsem odstranita nagonsko vedenjeali ga vsaj zelo ublažita.
Medtem ko samice pa so svoja zgodba.
Te so po večini dosti bolj naporne in muhaste. Dokler Metka ni bila sterilizirana je urinirala in defecirala vse naokol, tudi na bajti in v njej. Vsako jutro me je pričakal resen svinjak v ogradi. Prav tako je spuščala čudne glasove (kot tiskalnik ko printa), ko sem se je dotaknila in med dajanjem hrane ter pospravljanjem ograde mi je naskakovala roko, me ovohavala kot da sem samec in se dobesedno nastavljala za paritveni dogodek.
Čisto se ji je odpeljalo. Tako sem kar obupala in sem si že sama pri sebi mislila: "Joj, še tega mi je bilo treba! kaj sem si to jaz navlekla domov?" Ali kmalu sem ob študiju literature in z razpravami drugih strokovnjakov ugotovila, da jo lahko steriliziram in s tem odpravim večji del človeku nezaželjenih obnašanj. In res je bilo tako.
Slabe 3 tedne po sterilizaciji je Metka postala spet bolj mirna, še vedno živec, vendar me ni več naskakovala in ščipala. Niti ni več spuščala čudnih zvokov, kot tudi ograda je postala vzor čistosti ter seveda po kavču ni bilo več bobkov niti dlake.
Ne glede na sterilizacijo pa je ohranila svoj dominanten karakter; na kratko ji rečem kar čarovnica. Na momente takšne dela, da se čudim, a je to res ta moja mala kilska kunka ali je to kašna "žlehtna babn'ca" za kazen reinkernirana v kunčico.
Še vedno rada kopa in meče stvari naokoli ter si po svoje ureja svoj dom in je dosti bolj živahna in razigrana kot npr. Miki.
Tako pa se slab teden nazaj odločim, da ji priskrbim družbo, kajti na prebrano literaturo, so kunci po večini družne živali, le par izjem med pasmami živi striktno samotarsko. Hišnim kuncem omogočimo boljše in daljše življenje, če svojemu prijatelju priskrbimo tudi kunčjega partnerja.
Evo, pa pride v sredo Miki domov. Zelo miren in že kar hitro začne raziskovati okolico in jesti seno ter prigrizke, ki sem mu jih dala iz roke. Zdelo se mi je čudno, da je tako miren, ali vseeno, sem rekla,se bo že razživel, ko se navadi novega doma.. in potem vidi Metko. Miki ves srečen proti njej, Metka pa dobesedno pod "plafon"..Če bi ji lahko brala misli, bi zasledila nekaj takega :"S kod pa si se zdaj ti vzel? Pa kaj točno delaš v mojem stanovanju?"
Tako sem si spet misla, ojej, ma ne no, sem si navlekla samo probleme...sicer so mi povedali, da lahko traja tudi do 3 tedne, da se uneseta, pa vendar so stvari potekale mnogo hitreje. Že po 3 dneh sem ju združila v isto ogrado in sta se že navadila. Metka je sprva prav grdo gledala, ker zdaj pa mora deliti bajto z nekom, je pa mnogo srečnejša, ko sta čez dan naokol po stanovanju in se lovita ter podita.
Če ne bi vedela, da sta kunca, bi si mislila, da imam 2 mala otroka, ki ju moram ves čas nadzirati, da kaj ne ušpičita. Miki se je celo lotil čipsa, ko je bil na postelji odprt, ker ga partner rad je in je pozabil zapret posodo. Metka pa rada zaide v omaro delat gnezdo. Potem pa spet dirke okol moje postelje pa skočita gor pa dol pa v kopalnico...res sta zabavna.
Tako da zaključim z ugotovitvijo, da so si samci in samice precej različni. Seveda tudi posameznikov karakter prispeva k oblikovanju obnašanja, ali bistvena razdelitev vlog, ki jih imajo v naravi, je med našimi hišnimi prijatelji še vedno zelo izražena.
Tako preden se odločite za novega družinskega člana, kunca, se dobro izobrazite!
Odločite se ali želite samca ali samico (in seveda, če se bo kastriralo/steriliziralo) in potem tudi sprejmite vso odgovornost, ki je potrebna ob takšni odločitvi. Cela zgodba vsebuje tudi predvidene veterinarske obiske in recimo kastracijo ali sterilizacijo, ki staneta okrog 80 eur in 150 eur na Kliniki za male in eksotične živali na VF ULJ.
Ne pa da zasledim oglase na bolhi in še kje, da oddajajo kunčico, ki je oh in sploh super, ker so si v hišo navlekli psa in se valda s kunčico ne razumeta. Če je kunčica bila tam prej in ne znate združit teh dveh živalih je smiselno ,da vrnete psa ,ne pa dolgoletno prijateljico kunčico vržete ven na prvi njivi, parkirišču ali celo smetišču. Najbolje pa da taki ljudje sploh nimajo živih živali. Kupite si plišasto in jo dajte v kletko, če je že res potreba, da nekaj imate. Tega ni treba hranit, pazit, se z njim ukvarjat. Popoln hišni ljubljenček.
RAMISLITE DOBRO!!!
